Če že niso zabavni vsi oglasi, naj bi bilo zabavno vsaj njihovo ustvarjanje. Zakaj se torej toliko ljudi danes pri tem počuti povsem nasprotno, čeprav imamo poleg lastne inteligence na voljo tudi umetno?

Konci in začetki leta so namenjeni refleksiji. Tako sem letos v olučkanih druženjih in pogovorih med klasične “kako si” in “vreme se je pa kar naredilo” dodala še na videz enostavno vprašanje: “A se na šihtu zabavate?” 

Dragi obe bralki, odgovori niso bili navdušujoči. Večino ljudi trenutno stanje oglaševanja in marketinga motivira toliko kot je v “kuhančku” na decembrskih štantih prisotnega vina – praktično nič. In presenetljivo veliko pritožb ima skupno rdečo nit: umetno inteligenco in hipnost hiperdogajanja.

Generacija alienacije

Če povzamem. Slika, ki jo riše umetna inteligenca, ni problematična le zaradi absurdnega števila prstov in zob na portretih. Orodje, ki naj bi bilo zgolj in samo to: orodje, nas odtujuje od tiste iskrice, ki dela oglaševanje zabavno. 

Kot kreativci gledamo brezdušne sekvence gibljivih sličic, za katere nas navdušeni direktorji prepričujejo, da so prav tako kakovostne kot naši izdelki, če ne celo boljše. Kot marketingaši gledamo dvomljivo ubesedene, površno prevedene ali nedomiselno začrtane vsebine, katerih hipnost naj bi prekašala leta (in ceno) naših izkušenj. Kot potrošniki gledamo kupone s popusti, ki nas nagovarjajo z vso resnostjo vabil na gala večer v Versaillesu. Roboti ustvarjajo, mi sesamo prah. Dolgčas postane človeški in človeškost dolgočasna.

K-AI pa zdaj?

Preden blog prehudo zadiši po drugem bradatem decembrskem možu v rdečem, Karlu Marxu, se lahko vprašamo: kaj narediti? Cenjeni bralki, dokončnega odgovora nimam. Med možnostmi pa definitivno vidim dve, zaradi katerih smo mnogi v branžo tudi vstopili: zaradi zabave in zaradi ljudi. 

Najboljše stvari so polne pomena in se rojevajo na preseku zabave, sodelovanja in radovednosti. In to je tisto, kar – vsaj zaenkrat – lahko dosežemo samo ljudje. Ja, pri delu nam lahko pomaga tudi AI, vendar ni treba, da nas oropa iskric in nujne tenzije. Vedno genialni Brian Eno je v krasnem članku to ubesedil kot: “Zakaj bi prejeli samo razglednico, potovanja pa se ne udeležili?” 

Delo z (navdihujočimi) ljudmi, ki nas vedno znova znajo presenetiti, je odličen motivator. Oni namreč zmorejo tisto, česar AI ne: opaziti svetlečo in šokantno lepoto vsakdana. 

Bralki, naredita si 2025 zabavno. Predvsem pa vama želim, da tudi ob vsakdanjih norostih ostanemo ljudje. 

Sara Mekinc
direktorica vsebin